Sto let v eni šoli (1848–1957)

Med letom 1848 in koncem petdesetih let 20. stoletja je šola v Sodražici preživela vse, kar je lahko preživela ena stavba: rojstvo nove države, dve svetovni vojni, požig, izgnanstvo učiteljev in vsakič znova — obnovo.

1848: slovenščina vstopi v razred

Leto 1848 je šoli prineslo tisto, kar so si otroci najbolj želeli — pouk v slovenščini. Vsi predmeti, tudi molitev pred in po pouku, so postali slovenski, šola pa je bila zato med otroki nenadoma bolj priljubljena.

Leta 1850 je vodenje fare prevzel župnik Jožef Lesjak, ki je bil enako zavzet za šolo kot za cerkev. Uveljavil je obvezno šolanje za otroke od šestega do petnajstega leta — kdor otrok ni pošiljal v šolo, je plačal globo ali šel v zapor. Leta 1852 so starši za to skupaj plačali 94 goldinarjev kazni.

Posledica je bila eksplozija vpisa: kmalu je šolo obiskovalo skoraj 400 otrok, razdeljenih v štiri oddelke. En sam učitelj, ki je bil hkrati še mežnar in organist, tega ni več zmogel, zato je leta 1856/57 dobil pomočnika, Franca Pivka.

Nova šola za novo stoletje

Prostorska stiska je leta 1860 pripeljala do odločitve o gradnji nove šole na Grdinovem. Parcelo so kupili za 560 goldinarjev, sama stavba pa naj bi stala 12.000 goldinarjev — načrt so poslali celo na razstavo v London. Staro šolsko poslopje, last graščaka Jožefa Rudeža iz Ribnice, so prodali na dražbi za 2.500 goldinarjev; graščak je ves ta znesek skupaj z 20 jelovimi drevesi podaril za gradnjo nove šole.

Temelje so kopali junija 1860, jeseni 1861 je bila stavba končana in 12. novembra istega leta jo je blagoslovil ribniški dekan Ignac Holzapfel. Šola je rasla naprej: leta 1876/77 je postala trirazrednica, prišla sta učitelja Štefan Tomšič in Jožef Petrič, leta 1879/80 pa je prvič poučevala učiteljica — Johana Arko, ki je dekleta učila ženskih ročnih del.

Zanimivost tega obdobja je pomladna akcija iz leta 1894: šolska mladina je po ukazu okrajnega glavarstva teden dni pobirala majske hrošče, škodljivce na poljih. Od 26. aprila do 31. junija so jih otroci pobrali 1.898.492 — skoraj dva milijona hroščev v nekaj tednih.

Vas je rasla hitreje kot šola. Leta 1896 je bilo v Sodražici 419 šoloobveznih otrok, a večine zaradi pomanjkanja prostora in oddaljenosti niso mogli sprejeti. Šele na zahtevo deželnega nadzornika Frana Levca so leta 1904 šolo končno razširili — prizidali so dve učilnici in stanovanje za učitelja. Novo krilo so odprli novembra 1906, le nekaj mesecev po smrti dolgoletnega nadučitelja Ivana Mandeljca. Nasledil ga je Mihajl Vrbič.

Prva svetovna vojna: šola brez učiteljev

Ko je avgusta 1914 prišel ukaz o splošni mobilizaciji, je šola v Sodražici v nekaj mesecih ostala skoraj brez moških učiteljev. Namesto šestih učnih moči so ostale najprej štiri, nato dve — nadučitelj Mihajl Vrbič in učiteljica Amalija Hinek Žitko sta menjaje poučevala vseh šest razredov.

Šolske prostore je večkrat zasedla vojska, otroci pa so kljub temu prihajali v šolo — lačni, brez obleke in obutve, mnogi bosi tudi po snegu. Zvezkov je primanjkovalo, zato so v razrede vnovič vpeljali kamnite tablice. Otroke beguncev, ki jih je bilo v občini 210, so razporedili po razredih; nekateri niso hodili v šolo dve leti, nekateri še nikoli.

Med vojnama: nova država, nov urnik

Po letu 1918 je šola dobila nov jezik uradništva, nove praznike (Vidov dan, obletnico Kraljevine SHS) in nove obveznosti — učitelji so se morali naučiti brati in pisati cirilico, med predmete pa je prišla srbohrvaščina.

Leta 1921 je zahtevala tri smrtne žrtve griža, leto pozneje so morali učitelji prenehati kaditi v prisotnosti mladine. Vmes je šolo prizadela toča, ki je poleti 1929 uničila njive in sadovnjake, huda zima pa je februarja 1929 za skoraj dva tedna ustavila pouk. Leta 1934 je v šolski kroniki pustil sled umor kralja Aleksandra.

V tem obdobju je šola dobila tudi šolsko kuhinjo — v šolskem letu 1934/35 je hranila 34 otrok, hrano pa so med drugim zagotavljali s prašičem, ki so ga zaklali v lastni režiji. Šola je rasla naprej: leta 1933 je postala sedemrazrednica, leta 1936 pa polno organizirana osemrazrednica.

Druga svetovna vojna: požig in izgnanstvo

Aprila 1941 je šolo najprej zasedla jugoslovanska, nato italijanska vojska. Naslednje šolsko leto je pouk moten dodatno otežil učitelj italijanščine Berberis Francesco, ki je v šolo hodil s samokresom in otroke tepel — učitelji z njim niso hoteli imeti stikov, število vpisanih v njegov predmet je hitro upadlo.

Zima 1941/42 je bila ena najhujših — temperature so padle do –32 °C. Med velikonočnimi počitnicami aprila 1942 je bila Sodražica večkrat bombardirana. V noči s 3. na 4. april so odpeljali in umorili učiteljico Ivano Škrabec, poročeno Novak. Nekaj dni pozneje sta zaradi bomb pogorela šolska dvorana in čebelnjak.

Avgusta 1942 so v internacijo odpeljali pet sodraških učiteljev — Stanka Vodopivca, Josipa Grebenca, Lovra Kleindinsta, Martina Kuhariča in Rozalijo Fajdigo. Med izgnanimi otroki so bili tudi Vida Kleindinst in Martina, poslani na Rab, ter Marija Vesel, poslana v Gonars. Šolski arhiv so zažgali na dvorišču, okna so zazidali in stavbo spremenili v trdnjavo. Januarja 1944 je šolsko poslopje požgala domača vojska, da ga ne bi imel kdo drug. Pouk se je v naslednjih mesecih selil po zasebnih hišah in stanovanjih učiteljic, dokler ni 9. maja 1945 prišla vest o osvoboditvi.

Obnova: z lastnimi rokami in paketi iz Amerike

Šolsko poslopje je bilo po vojni porušeno, pouk pa je spet potekal v treh zasebnih stavbah. Otroci so pri obnovi sami sodelovali — med enim samim šolskim letom so za novo stavbo opravili 1.333 delovnih ur: sejali pesek, zlagali opeko, odvažali kamenje in ruševine.

Gradnja se je vlekla skozi konec štiridesetih let, dokler ni bilo 23. oktobra 1949 novo poslopje slovesno odprto — s sprevodom, godbo in kulturnim programom, izkupiček prireditve pa so v celoti namenili nakupu učil.

Pri obnovi je pomagala tudi slovenska skupnost v Clevelandu. Rojak Andrej Čampa je s štiričlanskim odborom organiziral zbiralno akcijo, v okviru katere je šola prejela 20 paketov šolskih potrebščin, pa tudi radijski aparat in zavese za šolski oder. Otroci so dobrotnikom pisali zahvalna pisma, ob njihovem obisku doma pa jim pripravili akademijo.

Šola je v petdesetih letih rasla naprej — leta 1950/51 so njeni najstarejši učenci nadaljevali na novoustanovljeni nižji gimnaziji, ki je delovala v istem poslopju.

O tem, kako se je pot šole nadaljevala v naslednjih desetletjih, v prihodnjem delu serije.