Zgodovina šole v Sodražici: Javna šola (1817–1848)

Leto 1817 velja za začetek javne šole v Sodražici. A “šola” je bila sprva vse prej kot ustanova — bila je učiteljevo stanovanje, v katerem ni bilo posebne učilnice.

Od stanovanja do učilnice

Šele leta 1819 so mežnarski hiši prizidali pravo učilnico. Dve leti pozneje, 1821, so Petra Bartola prestavili v Semič. Na njegovo mesto je prišel Jožef Novak, ki je v Sodražici učil vse do svoje smrti leta 1847 — skoraj tri desetletja.

Pouk je potekal pet dni v tednu, štiri ure na dan: dve dopoldan in dve popoldan. Ob nedeljah in praznikih je bila dodatna ura pouka, namenjena otrokom, ki v redno šolo niso hodili.

Nemščina, ki ni obveljala

Učni jezik je bil nemški. V slovenščini so poučevali le veroznanstvo, branje in pisanje, čeprav so vse predmete razlagali tudi v slovenščini — učenci pa so morali znati pripovedovati v nemščini. Otrokom se je to zdelo nesmiselno, in upravičeno: na višji šolski upravi preprosto niso razumeli, da kranjsko ljudstvo govori slovensko narečje.

Najboljši učitelj je bil tisti, ki je otroke naučil čim več nemščine — za slovenščino ni bilo posebnega zanimanja. Beseda pri takem poučevanju ni zalegla dosti; šola brez šibe takrat še ni znala shajati.

Kdo je sploh hodil v šolo

Obisk je bil prostovoljen. Na leto je šolo obiskovalo med trideset in šestdeset otrok, od tega le dve ali tri deklice. Šolsko leto je trajalo deset mesecev in se zaključilo z javno preizkušnjo, po kateri sta sledila dva meseca počitnic. Občasno so izvajali tudi polletne preizkuse.

Leta 1835 so med posestnike razdelili bližnji gozd. Šola je pri tem dobila svoj delež v Ajkendolu, s čimer je imel učitelj prvič zagotovljena drva za kurjavo.

Prepir za bero

Učiteljski položaj je bil vse prej kot rožnat. Čeprav je imela Sodražica lastno šolo, je vse do leta 1840 bero po sodraški fari še vedno pobiral ribniški učitelj Janez Pust. Sodraški učitelj je od deželnega sklada dobival 72 goldinarjev na leto. Predlagana je bila zamenjava: sodraški učitelj bi ta znesek prepustil Pustu, sam pa bi namesto tega prejemal bero, ki je bila vredna več.

Deželna vlada zamenjave ni odobrila. Sodraškemu učitelju je odvzela 72 goldinarjev in mu dodelila bero, ribniški učitelj pa ni dobil ne bere ne kakršnega koli nadomestila za izgubljeni dohodek iz sodraške občine. Pust se je maščeval: ob zadnjem pobiranju bere je ljudi nagovoril, naj sodraškemu učitelju bere ne dajejo. Šele leta 1844 je postala obvezna.

Konec obdobja

Zdrahe in stiska sta Jožefa Novaka pahnili v bolezen, leta 1847 je umrl. Nasledil ga je njegov nekdanji učenec, Lovrenc Arko, ki je v Sodražici poučeval vse do leta 1866.

O tem, kako se je šolstvo v Sodražici razvijalo naprej, v naslednjem delu serije.