Knjižnica skozi čas

Od zapuščine Lovra Arka do sodobne šolske knjižnice – več kot stoletje knjig, branja in predanega dela.

Zgodba naše knjižnice

Knjige, ki so preživele čas

Šolska knjižnica se je skozi desetletja selila, spreminjala in rasla skupaj s šolo. Njeno zgodbo so zaznamovali požar, rešene knjige, darovalci, predani učitelji in knjižničarke ter prehod v računalniško dobo.

  • 1889Prvi znani podatek o knjižnici v Sodražici
  • 1944Knjige so pred požarom rešili domačini
  • 1998Začetek računalniške obdelave in izposoje
  • danesKnjižnično gradivo obsega 12.000 enot

Časovnica

Od leta 1871 do danes

  1. 1871–1906

    Začetki šolskih knjižnic

    Zgodovina šolskih knjižnic sega v čas avstro-ogrske monarhije, ko so bile uzakonjene z odlokom leta 1871. Odgovorni vodja knjižnice je bil šolski upravitelj, ki je vodil inventarno knjigo in knjigo izposoje.

    Prvi podatek o naši knjižnici zasledimo leta 1889. Takrat je 23. maja ponoči za pljučnico umrl nadučitelj in posestnik v Sodražici Lovro Arko, ki je svojo knjižnico zapustil šoli.

    Zakon je leta 1906 šolske knjižnice prvič natančneje opredelil. Vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja se je uporabljal izraz šolarske knjižnice.

  2. 1908–1921

    Šolarska knjižnica

    Od leta 1908 do 1914 je bilo v domači šolarski knjižnici na voljo približno 267 knjig. Izposoja je bila največja predvsem pozimi, povprečno pa so izposodili 786 knjig.

    Učencem so delili tudi tako imenovane ubožne knjige. Leta 1908 jih je bilo na zalogi 533, leta 1913 pa so 208 otrokom razdelili 267 knjig.

    Leta 1919 je knjižnica močno pešala, saj so bile knjige zelo obrabljene. Dve leti pozneje so izločili vse knjige z avstro-ogrskim duhom. Posojilnica v Sodražici je nato vsako leto podarjala publikacije Slovenske šolske matice v Ljubljani.

    »Nemarnejši učenci po razredih pa so prejeli posebej slabejše knjige.«
  3. 1940–1949

    Knjige med vojno in požarom

    Leta 1940 je učiteljska knjižnica štela 905 knjig, šolarska pa 620. Šola je med drugo svetovno vojno stala na drugi lokaciji, v stavbi, kjer danes deluje gostinski lokal ADB. Leta 1944 je bila požgana.

    Knjige so bile nameščene po učilnicah. Precej so jih rešili pred ognjem in shranili v zasebnih hišah sosedov.

    Po vojni je bila leta 1949 zgrajena nova šola na današnji lokaciji, knjige pa so vrnili. Mnoge so bile zelo stare, nekatere z letnico 1880 ali še starejše, med učbeniki pa jih je bilo veliko še iz stare Jugoslavije. Učitelji so uporabnejše knjige postavili v učilnice, zastarele pa shranili na podstrešju. Žal so bile pozneje uničene, saj so jih uporabili za netenje ognja v starih železnih pečeh.

  4. 1949–1960

    Nova šola, nov začetek

    Od 18. do 24. septembra 1949 so na šoli organizirali teden knjige. Učencem so prodajali značke po 600 dinarjev, z zbranim denarjem pa kupili knjige za šolarsko knjižnico.

    V šolskem letu 1951/52 je bila za knjižnico zadolžena učiteljica Dora Ivanc, v letu 1955/56 pa Elizabeta Kajfež.

    Do približno leta 1970 so knjižnico bogatili posamezniki, ki so darovali knjige ali prispevali denar za njihov nakup. Ob krajevnem prazniku ali Titovem rojstnem dnevu so večkrat darovali Stane Vesel, Marija Fajdiga in njen brat Ivan.

  5. 1961–1981

    Hodniška leta

    Ko je bila leta 1961 uvedena osemletna osnovna šola, je knjižnica zaživela drugače. Razdeljena je bila na pionirski in učiteljski del. Iz učilnic so jo preselili na hodnik v prvem nadstropju, kjer so stale omare s knjigami za domače branje, bralno značko in leposlovjem. Strokovna literatura za učitelje je bila v kabinetih in zbornici.

    Za knjižnico so skrbeli učitelji slovenskega jezika, med njimi Bogo Jakopič, Marija Turkalj, Jana Košir, Marija Košmrlj in Marija Korenjak. Vladka Češarek je v teh »hodniških letih« vodila izposojo za učence od prvega do četrtega razreda.

    Leta 1963 je imela pionirska knjižnica 1.270 knjig, učiteljska pa 893. Statistiko je urejala ravnateljica Zinka Benulič Petek, ki je spremljala število knjig po zvrsteh in dolžinske metre gradiva.

  6. 1982–1998

    Stalna knjižničarka, selitve in računalnik

    Leta 1982 je knjižnica dobila prvo stalno knjižničarko, profesorico zgodovine in knjižničarstva Mojco Henigman. Poleg dela v knjižnici je najprej poučevala zgodovino, pozneje pa glasbo. V knjižnici je ostala do upokojitve leta 2004. Za dve leti jo je nasledila Majda Ilc Hussein, nato pa za eno leto Vesna Janežič.

    Leta 1985 so knjižnico preselili v podpritličje šole, v prostore nekdanjega vrtca. Prostor v velikosti dveh učilnic je bil razdeljen na knjižni del in čitalnico.

    Zaradi prenove šole je bila leta 1990 za dobro leto preseljena na zgornji hodnik novega vrtca, kjer je ponujala le izposojo. V šolskem letu 1991/92 se je preselila na današnjo lokacijo. Leta 1998 je bila računalniško opremljena; od takrat sta gradivo in izposoja računalniško obdelana.

  7. 2007–danes

    Knjižnica danes

    Šolsko knjižnico od septembra 2007 vodi Jelka Dežman. Uporabnikom pomaga pri izposoji, z razredi opravlja bibliopedagoško delo, pripravlja knjižne razstave in kvize ter skrbi za medknjižnično izposojo in učbeniški sklad.

    Skrbi tudi za nabavo, obdelavo in postavitev knjižničnega gradiva, ki obsega 12.000 enot. Gradivo je razvrščeno po starostnih stopnjah z oznakami C, P in M, strokovni del pa po geslih.

    Knjižnica meri 78 m². Zaradi ozke in podolgovate oblike ne more naenkrat sprejeti celega razreda, zato knjižnično-informacijska znanja izvajajo po skupinah. Prednost prostora pa je dobra preglednost, saj ima knjižničarka uporabnike vedno na dlani.

Zapis zgodovine

Spomin, ki ostaja

Besedilo je pripravila Jelka Dežman.